Risanje


Že tri dni rišem in narisano mečem v koš za smeti.  Akvarij, ki sem ga želela naslikati z akrilnimi barvami je bil čista polomija.  Že skica je bila grozljiva, barve pa sem tako napackala, da bi še dojenček lepše naredil. Morska zvezda ja bila taka kakor da bi črve zvezal v peterokrako, ribe so bile podobne polomljenim keramičnim ploščicam, rastline pa kot s kakega planeta  iz znanstveno fantastičnih filmov.

Sledil je poskus risanja čebule z navadnimi barvicami. Grozljivka. Cel dan sem nesrečna buljila v eno samo čebulo in vsaka črta, ki sem jo narisala je bil projekt zase. Nariši črto, porediraj. Stokrat. Potem pa še barvice. V najmanj stotih odtenkih, ki so mi na razpolago nikakor nisem mogla najti tistega, ki bi ustrezal barvi čebule.  Drugič si zagotovo za risanje izberem rdečo čebulo, ker ti rjavi odtenki ubijajo. Vsi so isti.

Naslednji projekt so bili Lada piškoti.  Elipsa levo, elipsa desno, široka elipsa, ozka elipsa. Do barvic niti nisem prišla. Piškote sem pojedla. Čečkarije pa zabrisala v kanto.

Dva zajca – igrači, ki jih ima M. na polici sta res luškana. In sem ju celo uspela narisati ter na pol pobarvati. Ampak sem naredila napako, ker sem uporabila vodotopne barvice.  Suhe barvice niso več dobro prekrile podlage in sledilo je čečkanje po zajcih “kar tako”. Nesrečnika zdaj čakata, da ju prerišem ali pa vržem v smeti. Se še nisem odločila.

Danes pa je bil končno dober dan.  Z navadnimi svinčniki sem narisala plišastega medvedka. Sicer je spet trajalo cel popoldan ampak vaja dela mojstra. Se bom že še naučila.

A ni lep? Meni je zelo všeč.

medo.jpg

Vsak, ki si želi malo bolj resno ukvarjati z risanjem si mora, če se le da, urediti primeren prostor samo za ta namen. Risanje na mizi v kuhinji ali v dnevni sobi se pri meni ni obneslo. V času kosila je bilo malo nerodno stlačiti vso hrano in krožnike na pol kvadratnega metra, da bi za pet minut (v tem času namreč pojemo kosilo) pospravljala vse risarske pripomočke se mi pa tudi ni ljubilo. Risanje na klubski mizi v dnevni sobi je bilo neudobno, saj sem morala sedeti na tleh. Sploh pa sem to prakso ukinila potem, ko mi je mož pojedel na pol narisano tihožitje. 😦

Lotili smo se male prenove stanovanja: jaz sem si priborila pisalno mizo v spalnici in knjižne police v dnevni sobi, veliko sedežno garnituro je dobila Babika,  mož pa je dobil novo mizo in sedežno na kateri lahko tudi spi, kadar “me boli glava”.  😀 Vse barvice, šilčke, radirke, ravnila, papirje, vatke, lepilne trakove, premaze, čopiče ter ostale predmete, ki sem jih kdaj nujno rabila, kupila in potem nanje pozabila sem lepo zložila po predalih in sreča bi bila skoraj popolna, če mi ne bi manjkala še luč. Tudi to zadevico sem zdaj že uredila, za povrh pa sem za rojstni dan dobila še slikarsko stojalo.  Za konec, sem s stene še snela veliko sliko in na njeno mesto lastnoročno pritrdila veliko plutovinasto tablo (še niti enkrat ni padla dol in stoji naravnost 🙂 ) .  Sedaj moj mini “risarski atelje” potrpežljivo čaka na boljše čase – to je, da bom imela čas in voljo ter ga začela uporabljati. Izgleda pa takole:

dsc05575.jpg

Nimam ravno veliko prostora, je pa vsaj vse kar potrebujem na enem mestu, pri roki in ne moti nikogar – niti mene. 

Na dolenjskem je koruza že (pre) zrela. 

koruza.jpg

 

Najprej sem jo narisala. Potem pa smo združili prijetno s koristnim. Kralj je iz kleti znosil les, ki ga je napadla nekakšna goba, zakuril kres, potem pa je sledil prijetni del pri katerem sem intenzivno sodelovala tudi jaz. Pekla in jedla sva koruzo ter pila cviček.

ogenj.jpg

 

Koruzo sem narisala za ostalo pa mi je zmanjkalo potrpljenja. Risanje z barvicami gre izredno počasi. Zelene grozdne jagode so ostale nepobarvane, manjka pecelj pa še kakšen list trte bi bil lahko zraven in mogoče del košare. Bom dokončala pozimi, ko se bo manj dogajalo in bom lažje dalj časa sedela na enem in istem mestu. Ali pa ne, saj sem tako in tako delala na nekem čudnem papirju. Kako pa se nariše ogenj? Ah. Pa še ena slikca je v predalu, ki čaka na še malo barve….

 nedokoncana-koruza.jpg

Sem mislila, da enostavno. Kupiš knjigo, svinčnike, papir, malo prebereš, se usedeš, probaš in to je to. Kot v osnovni šoli. Pa se je zataknilo pri knjigi. V Sloveniji ni bilo učbenika z osnovami risanja. Edina knjiga, ki sem jo takrat na temo risanja in slikanja našla v knjigarnah je bila takrat še v angleščini: The Artist’s Handbook od Ray Smitha. V knjigi je vsega po malo. Opisane so vse mogoče slikarske tehnike, slikarski pripomočki, teorija o barvah in druge zanimivosti. V njej pa ne piše npr. kako se zadeve od A do Ž lotijo pravi umetniki. Torej sem raziskovala naprej na internetu ampak vse kar sem našla na slovenskih straneh je bilo nekaj ponudb za risarske tečaje. Ti pa ne pridejo v poštev. Nimam časa niti volje kamorkoli hodit. Potem je bil v Cankarju Frankfurt po Frankfurtu in sem kupila knjigo: Lifelike drawing with Lee Hammond. Idealna zame in ostale “neznalce”. Korak za korakom po navodilih avtorice do rezultata, ki je zame dovolj dober, pravi umetniki pa bi se verjetno zgražali. Ampak njih itak največkrat ne razumem.

Kasneje sem našla še naslednje knjige v slovenščini:

  • Tone Rački: Veščina risanja 1, predmeti in prostor.
  • Tone Rački: Veščina likovne kompozicije.
  • Barrington Barber: Osnove risanja od začetnika do umetnika.
  • Risanje in slikanje. Tehnike: korak za korakom. (več avtorjev)

Če kdo ve še za katero, se priporočam za informacijo.

 Tole so pa moje vaje iz knjige Lee Hammond:

  krogla.jpg   kocka.jpg  krpa.jpg

    vaza.jpg  ogrlica.jpg  drevje.jpg

zalivalka.jpg  buca.jpg 

dlan.jpg  paprika.jpg

Najboljša zelenjava si zasluži, da se jo najprej nariše potem pa poje. Mnjam. Slikca je nastala pred dvemi leti z oljnimi pasteli. Če ne bi rumena barva tako bodla v oči, bi jo mogoče celo dala v galerijo.

kumarce.jpg