Čvek


Še nikdar nisem štirikrat zapored skoraj brcnila jurčka, včeraj pa je končno prišel ta srečen dan. Dokaz je spodaj. In res sem jih sama našla – imam pričo! 😀

jurcki.jpg

Zgornja dva sta visoka 12 cm

Tri dni sem se potepala po Italiji. Videla pa bolj malo, ker na žalost nisem bila na počitnicah. Ampak vseeno, poročilo je tukaj:

Skoraj šest ur sem se vozila do turističnega mesta Riva del Garda na severnem delu Gardskega jezera in vse kar lahko povem je to, da je jezero res tam, ker sem ga med vožnjo celo za pet sekund videla. Hotel je bil lep in celo bazen imajo. Sem ga “zavohala”. 

Gostitelji so nas peljali v vinsko klet, ki ni bila klet in nam razložili kako izdelujejo šampanjec ter nam za pokušino ponudili tudi olivno olje. Potem pa smo si do konca napolnili trebuhe v bližnjem mestecu Nago. Mnjam, mnjam. Odlično je bilo. 

dsc04896.jpg

Za temi zidovi verjetno še danes pomivajo posodo za nami.

Ko sem se vračala v Ljubljano sem si privoščila še kratek ogled Verone. Kaj sem videla, moram še preveriti na internetu, lahko pa mi vi malo pomagate 😀 pri naslavljanju slik. Vse ostalo so bile naporne službene zadeve…

dsc04917.jpg   dsc04930.jpg   dsc04932.jpg 

         Most Scaligero                            Arena                               Eni znajo slikati…      

dsc04934.jpg   dsc04944.jpg   dsc04954.jpg

        Domiselni berači                           Kip                                  Palača

dsc04958.jpg         dsc04972.jpg         dsc04957.jpg  

   So nekoga pokopali…       Julija                               ZOO izložba

In vtisi? Bilo je naporno. Vožnja mimo Benetk je nočna mora. Čudno, da sem uspela videti samo eno manjšo prometno nesrečo. Gardsko jezero bi bilo potrebno preveriti med poletnimi počitnicami. V Verono pa moram nujno še enkrat. Ljudje so povsod izredno prijazni in dobro kuhajo 😀

Običajno jemo Pečjakove cmoke ampak tokrat bo malo drugače. Slive so bile na dolenjskem ravno zrele in jih je bilo škoda pustiti. Zato sem se spet lotila packanja po kuhinji in nastalo je testo:

testo.jpg

Potem pa mini krogle s slivo v sredini:

cmoki.jpg

Sledilo je zlaganje v zamrzovalnik, naslednji dan pa še pakiranje v vrečke.

Za izdelavo 43 cmokov ( 3,5 kg)  sem skupaj porabila 3 ure svojega časa, 12 dag margarine, 2 kg krompirja, 700 g ostre moke, 1 kg češpelj, malo soli, malo sladkorja in 4 jajca. Cena sestavin je bila 4,3 € skupaj s slivami čeprav sem te dobila zastonj.

Cena 500 g Pečjakovih mareličnih cmokov (za slivove ne vem koliko stanejo) je 2,99 €. Moji pa brez vloženega tri urnega truda in porabljene energije stanejo 0,62 €.

Torej, če:

  • radi kuhate ali

  • ste brezposelni ali

  • ne marate okusa Pečjakovih zmrznjenih dobrot 

se vam masovna proizvodnja splača. Jaz bom drugič rajši risala.

 

p.s.: Zbiram naročila za leto 2008. Prodajala bom sveže, sladke, skoraj nič črvive slive. Cena: 1,18 € (ceneje kot v Mercatorju). 😀

 

Na dolenjskem je koruza že (pre) zrela. 

koruza.jpg

 

Najprej sem jo narisala. Potem pa smo združili prijetno s koristnim. Kralj je iz kleti znosil les, ki ga je napadla nekakšna goba, zakuril kres, potem pa je sledil prijetni del pri katerem sem intenzivno sodelovala tudi jaz. Pekla in jedla sva koruzo ter pila cviček.

ogenj.jpg

 

Koruzo sem narisala za ostalo pa mi je zmanjkalo potrpljenja. Risanje z barvicami gre izredno počasi. Zelene grozdne jagode so ostale nepobarvane, manjka pecelj pa še kakšen list trte bi bil lahko zraven in mogoče del košare. Bom dokončala pozimi, ko se bo manj dogajalo in bom lažje dalj časa sedela na enem in istem mestu. Ali pa ne, saj sem tako in tako delala na nekem čudnem papirju. Kako pa se nariše ogenj? Ah. Pa še ena slikca je v predalu, ki čaka na še malo barve….

 nedokoncana-koruza.jpg

Pred-prejšnji vikend nam je po vročem delovnem tednu prav pasal izlet v naravo. Za cilj smo si izbrali Lepeno, kjer smo preživeli dva prijetno lenobna dneva.  

soca.jpg

Na petkovem družinskem bojnem (dobesedno) posvetu, je zmagala večina (to se pravi starši). Odločeno je bilo, da gremo kampirat. Glava družine je poskrbela za trugo strešni kovček in kamp opremo, malo manjša glava družine (jaz) pa za ostale “malenkosti”, vključno z nakupom miru v družini. Dogovorili smo se, da gremo na Sočo kjer bomo že našli kakšen kamp.

Na pot smo se odpravili v soboto ob sedmih zjutraj in ob osmih v Kranjski Gori že kupovali krofke, štrudelčke, pecivo in ostale  dobrote za naše trebuščke. Po zajtrku na Vršiču, pa smo šli v lov za našim prostorom v senci in ob vodi. Tega smo našli v lepo urejenem avtokampu Klin in po enournem postavljanju hiše se je lahko naše brezskrbno uživanje začelo. Brali smo knjige, risali, reševali križanke in oh in sploh počivali.

Seveda smo tudi malo hodili naokrog. Sprehajali smo se ob Lepenci in Soči ter si ogledali slap Šunik. Kopali se nismo prav nič, ker naj bi imela voda samo 11 stopinj.

sunik.jpg

Slap Šunik

 

Teh rib nismo ne videli ne jedli:

postrv.jpg

 

V nedeljo zjutraj, pa se nam je pred “hišo” pripeljala trgovina:

trgovina.jpg

 

Ob naslednjem obisku si bomo ogledali Krnsko jezero, kamor bomo šli po lažji poti! 

No, pa smo ga končno dočakali – zadnji, sedmi del knjige o Harry Potterju. Ni ravno vzgojno, če otroka ob enih ponoči vlačiš po Koloseju, ampak, ker je šlo za tako pomembno zadevo, sva se z M. pač pridružili skupinici približno dvajsetih ljudi, ki tudi, zaradi razburjenja ob izidu knjige, niso mogli spati.  Knjigo so v knjigarni Felix pričeli prodajati tik po tem, ko so se zaklenila vrata McDonaldsa in sem jaz seveda ostala brez sladoleda. Ob čarobnih zvokih in pridušeni svetlobi sva od dveh čarovnic kupili knjigo. Na izbiro sta bili dve: različica za otroke in varianta za odrasle.

 harry.jpg

Potem pa sva šli hitro v avto, kjer sva preverili ali Harry še živi. No, in od tistega trenutka naprej, moje najbolj srečne hčerke na tem planetu ne smem več motiti. Ker bere. Angleško knjigo. To pa je vzgojno, ali ne?

P.S.: Sedaj samo še čakamo na slovenski prevod (16.2.2008), ki ga bo prevedel Kenda.

Naslednja stran »