Butale


Takole je minil dan v Londri:

Takoj po kraljevskem zajtrku sem se s kočijo odpeljela v park  kjer sem se malo sprehodila in nahranila živali v parku…

dsc05094.jpg   dsc05106.jpg   dsc05301.jpg

Sledile so jutranje obveznosti: najprej v cerkev, potem pa domov napisat novoletne voščilnice…

dsc05296.jpg   dsc05305.jpg   dsc05448.jpg

Medtem so zvesti služabniki poskrbeli za mojo varnost in za zmanjšanje kriminala v mestu…

dsc05447.jpg   dsc05441.jpg   dsc05315.jpg   dsc05245.jpg

Mojster Vincent me je učil slikanja, potem pa sva šla na ogled slik v muzej ter na kratek obisk Downing streeta…

dsc05223.jpg   dsc05466.jpg   dsc05273.jpg

Ura je bila že ena in nujno sem potrebovala nekaj malenkosti za večerno zabavo:

dsc05276.jpg   dsc05124.jpg  dsc05123.jpg   dsc05120.jpg

 mimogrede sem kupila tudi nekaj darilc za otroke…

dsc05119.jpg   dsc05156.jpg   dsc05158.jpg

Zvečer sem se z limuzino odpeljala v gledališče in se na hitro odločila, da bomo letos smučali v Sloveniji…

dsc05456.jpg  dsc05321.jpg   dsc05317.jpg

Po predstavi je sledila zabava, kjer nam je pel Robbie, pogovarjali pa smo se predvsem o filmih…

dsc05230.jpg  dsc05201.jpg  dsc05192.jpg   dsc05188.jpg

Doma sem nahranila še ribe v akvariju potem pa hop v posteljo…. 

dsc05390.jpg  dsc05401.jpg   dsc05436.jpg

In kako je bilo v resnici? Super fino in zelo naporno. Oxford street je predolg za štiri “babnce” 😀 .

Pri WordPressu pa čas res hitro mineva (glej označeno z rumeno). Komentar sem pisala pred nekaj minutami. Ali pa sem to v resnici pisala pred enim letom? Me že malo spomin zapušča. 😀

spomin.jpg

Na prvem mestu WordPress.com News danes piše: “How strong is your password?” in jaz zase lahko povem da: “very strong”, ker se ga niti sama ne spomnim. Razlogi so sledeči:

  • “Password”, oziroma geslo ni samo eno
  • Poleg gesel obstajajo še “User names” ali uporabniška imena
  • Oboje rabim pri skoraj vsaki stvari, ki se jo lotim bolj ali manj resno

Za začetek, da v službi sploh lahko začnem delati potrebujem 3 gesla in 2 uporabniška imena. V nadaljevanju delovnega dneva uporabim vsaj še 3 gesla (G) in 3 uporabniška imena (UI).  Če pa potrebujem dodatne informacije iz kakšnih baz se številka poveča še za 2-3 (G in UI).

Doma je potrebno vedeti kilometersko G za internetno povezavo, ker včasih kaj “pokvarim”, 2 G in UI za privatno pošto, 2 G in UI za spletna dnevnika (eden ni več v uporabi), 2 G in UI za foruma, iz katerih se učim risati in vsaj še 3 G in UI za ostale nujne reči.

Potem pride na vrsto trgovina in bančne kartice – 2 G, plačevanje računov 1 G in 1 UI. Sledi še telefon z 1 G. Stvar se nadaljuje še s službeno osebno številko, številko domačega telefona, številko mobija, številko kartice za knjižnico, EMŠOm, številko bančne kartice… Imam pa tudi družino. In ker tudi oni uporabljajo vsaj nekaj od zgoraj neštetega si moram zapomniti ali pa vsaj shraniti tudi njihova G in UI. 

Da bi bila zmešnjava še večja je treba gesla v primernih časovnih intervalih zamenjati. Časovni intervali se seveda ne prekrivajo. Na povrh vsega pa so pri vsakem geslu neke omejitve. Na primer: geslo mora biti primerno dolgo, geslo mora biti primerno kratko, zadnjih ne vem koliko gesel se ne sme ponavljati, ne smeš uporabiti določenih znakov, sestavljeno mora biti iz najbolj konfuznih črk in številk…

Bolj ko se trudim, da bi vse skupaj spravila na skupni imenovalec, slabše je. Razne mnemotehnike ne pridejo več v poštev, zato si vse skupaj lepo pišem v “knjigo gesel in uporabniških imen”, ki jo imam vedno v svoji bližini, da lahko v vsakem trenutku dokažem, da sem jaz res jaz.

Včeraj sem na televiziji gledala oddajo o psihokinezi in sem začela razmišljati o raznih drobnih čarovniških zadevah, ki se mi dogajajo. Te sicer nimajo nobene veze s premikanjem predmetov, ukrivljanjem ter lomljenjem žlic ampak so vseeno tako čudne, da se včasih vprašam: “kaj pa če je vse res?”.  Kaj če lahko nezavedno s svojimi možgani vplivamo na dogodke?

Pred leti sem se z avtom peljala na obisk k mami in pred mano je vozil tovornjak v lasti nekega gledališča, vsaj tako je pisalo na nalepki. Ko sem na križišču, pri rdeči luči, stala za njim, sem za hip pomislilila: “kaj če se med vožnjo odprejo zadnja vrata tovornjaka in ven popadajo stvari, ki jih ima naložene?” Zaradi tega “kaj če” sem previdno povečala varnostno razdaljo, da ne bi slučajno padel tovor na moj avto. Še pred naslednjim semaforjem so se zadnja vrata tovornjaka dejansko odprla. Sicer ni nič padlo ven, vsaj ne name, ampak je bila zadeva dovolj čudna, da se je še danes spominjam.

Podobna zadeva je s klicanjem prijateljice po telefonu. Redno se je dogajalo, da sem jo poklicala, nekaj trenutkov po tem, ko se je ona  z možem pogovarjala o tem, da me mora poklicati. S tem telefoniranjem sem si pridobila naziv: “Čarovnica”.

carovnica.jpg

Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste se na lepem spomnili neke osebe iz svoje preteklosti? Osebe, ki je že res dolgo niste videli? In ste jo potem še isti dan srečali? Meni se je to zgodilo vsaj trikrat.

Zanimiva je bila tudi teorija starejše gospe, ki sem jo enkrat srečala v bolnici. Obe bolni, vsaka v svoji bolniški postelji sva razpravljali o tem zakaj ljudje zbolimo. Njeno mnenje oziroma bolj razmišljanje, je bilo, da s svojimi mislimi in znanjem lahko vplivamo tudi na delovanje možganov in posledično na delovanje organizma. Nekakšno samoučenje možganov, ki potem neodvisno od naše volje vplivajo na delovanje organizma. Na primer: če beremo ali se na kakšen drugačen način poučimo o določeni bolezni ali pa o njej veliko razmišljamo, potem to informacijo naši možgani izkoristijo in (v tem primeru negativno) vplivajo na fizično delovanje našega telesa.

Te paranormalne, telepataske, psihokinetične in ne vem še kakšne zadeve so res včasih malo grozljive (če verjameš). Dokler pa znanstveniki ne ugotovijo kaj je na stvari si lahko merimo IQ s podobnimi neumnostmi kot je tale: karte

avto.jpg

Renault Clio lepe zelene barve

Vožnja: Na avtocesti navidezno stojiš.
Poraba: Ni šoka v denarnici.
Popravila: Neke nepotrebne malenkosti s katerimi se ženske ne ukvarjamo saj je avto vozen.
Poseben test*: Vožnja po strehi se ne obnese. »Pleh« je premehek in avto bistveno spremeni svojo prvotno višino in obliko. Tudi prtljažnik Thule je padel na tem testu.
Opomba: Premajhen za družino. Če že, potem kupi 2 kom. 

Seat Ibiza lepe rdeče barve

Vožnja: Avto je umrl prejšnji teden.
Poraba: Pozabiš kako se »tanka«.
Popravila: Popravil pri tem avtu ni oz. ne vemo, da je kaj narobe.
Poseben test*: 5 cm toča naredi luknje. Povsod.
Opomba: Za uspešno parkiranje, nujno, večkrat dnevno, izvajaj vaje z dvigovanjem 5 kg uteži. 

Subaru Legacy lepe zelene barve

Vožnja: Huda.
Poraba: Huda.
Popravila: Hudo (glej naslednji odstavek).
Poseben test*: Avta ne vozi brez vode več kot 170 km. Če že, potem si kupi čepke za ušesa (zaradi komentarjev iz okolice).
Opomba: Kupi psa ker je dovolj prostora. 

Opel Meriva lepe srebrne bave

Vožnja: Na praznem parkirišču se najprej nauči vozit, potem kar gre.
Poraba: Razmišljaj o selitvi v bližino kakšne črpalke.
Popravila: Avto ni pokvarjen. Že v originalu naredijo takega.
Poseben test: Zadnje luči lahko popravi tudi ženska: zaloputneš prtljažnik ali potolčeš z roko na primernem mestu odvisno od tega kje je reč crknila.
Opomba: Nauči se dolivati olje. Nauči se menjati žarnice. V ta namen si postrizi nohte in kupi orodje. V kakšnem diskontu kupi po dva kartona vseh tipov žarnic. Prodaj psa, da bo prostor za olje, žarnice in orodje. 


 *Posebnih testov ne izvajaj, ker so smrtno nevarni!

Nadaljevanje… 

Po cenovnem presenečenju v trgovini se je vožnja mirno nadaljevala po zabasani Reški obvoznici do novo zgrajenega viadukta nad Bakrom in tam se je malo zapletlo. Na hitro, med vožnjo, sem se sama pri sebi odločila, da po tej cesti pa ne grem več naprej! Je prenevarno, vsaj zame, ki se običajno izogibam višinam nad 3 m. Kralj, ki takrat še ni vedel, da je kralj je mojo namero pravočasno prepoznal po zaviranju in prestavljanju v nižjo prestavo. Previdno in počasi mi je razlagal kako močno in s koliko betona so zgrajeni viadukti dokler se nismo pripeljali do »point of no return«: ustaviti ne moreš, ker so za tabo drugi avtomobili, za vožnjo proti Zagrebu je že prepozno, padala med obvezno avtomobilsko opremo nimamo, z zaprtimi očmi  ne morem vozit… O groza! Trda od strahu sem prevozila tistih nekaj groznih metrov in se odločila, da po tej poti nikoli več ne grem. Ne kot voznica niti ne kot sopotnica!   (več …)

Prazniki. V bistvu počitnice, saj nas upor proti okupatorju ne zanima, dokler ni okupacije našega stanovanja, pri prejšnjih okupacijah pa tako in tako ni nihče od nas sodeloval in nimamo kaj praznovati (mogoče bi bilo treba ta praznik ukiniti za take kot smo mi).  Prvi maj pa je itak praznik dela, torej se ne dela (Tudi ta praznik bi bilo mogoče dobro ukiniti za tiste, ki sploh nikoli ne delajo). In če se ne dela so to počitnice. Če pa je med temi prazničnimi dnevi še vikend, kolektivni dopust, še dva dni dopusta in še en vikend so to počitnice na kubik. Deset celih dni. Juuuupi. Načrt? Najprej bomo šli malo na morje, potem malo v šolo in pospravit stanovanje, na koncu pa še malo na Dolenjsko. Taki so bili načrti, ki pa so se malce pokvarili zaradi kraljevske bolezni kralja družine.

george_iv_of_the_united_kingdom.jpg

(več …)

Naslednja stran »