junij 2007


 na-morje.jpg

Samo še trikrat gremo spat, potem pa na morje. Polovica dnevne sobe je napolnjena s polovico nujno potrebne krame, ki jo nameravamo vzeti s sabo. V soboto sledi projekt “kako vse spraviti v avto in pri tem ostati miren”.  Na morju pa bomo zmrzovali. Brrrr. Vsaj tako kaže. Pa še nismo se čisto odločili kam gremo. Katastrofa! Aja. Uho me tudi boli. ‘$%””#%$. To je to. Slab dan.

Navadna marjetica cveti od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Raste po travnikih, poteh, na vrtovih, pašnikih, do nadmorske višine  2000 m. V Sloveniji je zelo pogosta in razširjena rastlina.  Cvetovi marjetice so ob sončnem vremenu odprti, ob slabem vremenu in ponoči pa se zaprejo. 

Rastlina vsebuje saponine, čreslovine, sluzi, grenčine, eterična olja in flavone. Uporabljamo sveže ali posušene cvetne koške iz katerih si pripravimo poparek, ki ga pijemo trikrat na dan: žličko posušenih cvetov prelijemo  s skodelico vroče vode in namakamo 10 minut. Čaj deluje kot ekspektorant in ga  uporabljamo pri zdravljenju kašlja in katarja. Pitje čaja pomaga tudi pri revmatizmu, artritisu in težavah z jetri in ledvicami. Blaži bolečine in krče, pospešuje presnovo in ima adstringentne lastnosti. 

Marjetica je tudi alterant oziroma čistilo za kri, ki pospeši izločanje strupov iz organizma. Ima poživljajoč učinek. Spomladi si vsak dan iz mladih poganjkov in listov pripravimo napitek: izstinemo dve žlici soka ter ga zmešamo s pol skodelice vode.

Listi marjetice se zunanje uporabljajo za zdravljenje ran in brazgotin. Žvečenje svežih listov pa zdravi afte in druge razjede v ustih. Pripravki naj bi bili tudi učinkoviti pri zdravljenju raka na prsih. Dekokt iz korenin, ki ga uporabljamo dalj časa, se priporoča za zdravljenje skorbuta in ekcemov.  Rastlina se uporablja tudi kot homeopatsko zdravilo.

Če pa nismo bolni si iz listov marjetice lahko izdelamo tudi sredstvo proti mrčesu (repelent) ali pa s cvetovi preverimo, če nas najlepši fant ali dekle “ljubi” ali “ne ljubi” 😀 .

 

Na prvem mestu WordPress.com News danes piše: “How strong is your password?” in jaz zase lahko povem da: “very strong”, ker se ga niti sama ne spomnim. Razlogi so sledeči:

  • “Password”, oziroma geslo ni samo eno
  • Poleg gesel obstajajo še “User names” ali uporabniška imena
  • Oboje rabim pri skoraj vsaki stvari, ki se jo lotim bolj ali manj resno

Za začetek, da v službi sploh lahko začnem delati potrebujem 3 gesla in 2 uporabniška imena. V nadaljevanju delovnega dneva uporabim vsaj še 3 gesla (G) in 3 uporabniška imena (UI).  Če pa potrebujem dodatne informacije iz kakšnih baz se številka poveča še za 2-3 (G in UI).

Doma je potrebno vedeti kilometersko G za internetno povezavo, ker včasih kaj “pokvarim”, 2 G in UI za privatno pošto, 2 G in UI za spletna dnevnika (eden ni več v uporabi), 2 G in UI za foruma, iz katerih se učim risati in vsaj še 3 G in UI za ostale nujne reči.

Potem pride na vrsto trgovina in bančne kartice – 2 G, plačevanje računov 1 G in 1 UI. Sledi še telefon z 1 G. Stvar se nadaljuje še s službeno osebno številko, številko domačega telefona, številko mobija, številko kartice za knjižnico, EMŠOm, številko bančne kartice… Imam pa tudi družino. In ker tudi oni uporabljajo vsaj nekaj od zgoraj neštetega si moram zapomniti ali pa vsaj shraniti tudi njihova G in UI. 

Da bi bila zmešnjava še večja je treba gesla v primernih časovnih intervalih zamenjati. Časovni intervali se seveda ne prekrivajo. Na povrh vsega pa so pri vsakem geslu neke omejitve. Na primer: geslo mora biti primerno dolgo, geslo mora biti primerno kratko, zadnjih ne vem koliko gesel se ne sme ponavljati, ne smeš uporabiti določenih znakov, sestavljeno mora biti iz najbolj konfuznih črk in številk…

Bolj ko se trudim, da bi vse skupaj spravila na skupni imenovalec, slabše je. Razne mnemotehnike ne pridejo več v poštev, zato si vse skupaj lepo pišem v “knjigo gesel in uporabniških imen”, ki jo imam vedno v svoji bližini, da lahko v vsakem trenutku dokažem, da sem jaz res jaz.

Danes ima naš kosmatinec rojstni dan. Četrti po vrsti.

 ron.jpg

In kakšna darila je dobil?

  • Danes je jedel ribe in piščanca namesto smrdljivih briketov
  • Dodaten sprehod na katerem mu je dovoljeno valjanje po lužah in blatu
  • Po mili volji lahko raznaša copate in čevlje po stanovanju
  • Če kje najde kakšno nogavico jo lahko uporablja do jutri zjutraj
  • Nihče (jaz) mu ne grozi, da ga bo obril
  • Zvečer dobi še miško, ki se jo navije in jo lahko takoj uniči

Včeraj sem na televiziji gledala oddajo o psihokinezi in sem začela razmišljati o raznih drobnih čarovniških zadevah, ki se mi dogajajo. Te sicer nimajo nobene veze s premikanjem predmetov, ukrivljanjem ter lomljenjem žlic ampak so vseeno tako čudne, da se včasih vprašam: “kaj pa če je vse res?”.  Kaj če lahko nezavedno s svojimi možgani vplivamo na dogodke?

Pred leti sem se z avtom peljala na obisk k mami in pred mano je vozil tovornjak v lasti nekega gledališča, vsaj tako je pisalo na nalepki. Ko sem na križišču, pri rdeči luči, stala za njim, sem za hip pomislilila: “kaj če se med vožnjo odprejo zadnja vrata tovornjaka in ven popadajo stvari, ki jih ima naložene?” Zaradi tega “kaj če” sem previdno povečala varnostno razdaljo, da ne bi slučajno padel tovor na moj avto. Še pred naslednjim semaforjem so se zadnja vrata tovornjaka dejansko odprla. Sicer ni nič padlo ven, vsaj ne name, ampak je bila zadeva dovolj čudna, da se je še danes spominjam.

Podobna zadeva je s klicanjem prijateljice po telefonu. Redno se je dogajalo, da sem jo poklicala, nekaj trenutkov po tem, ko se je ona  z možem pogovarjala o tem, da me mora poklicati. S tem telefoniranjem sem si pridobila naziv: “Čarovnica”.

carovnica.jpg

Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste se na lepem spomnili neke osebe iz svoje preteklosti? Osebe, ki je že res dolgo niste videli? In ste jo potem še isti dan srečali? Meni se je to zgodilo vsaj trikrat.

Zanimiva je bila tudi teorija starejše gospe, ki sem jo enkrat srečala v bolnici. Obe bolni, vsaka v svoji bolniški postelji sva razpravljali o tem zakaj ljudje zbolimo. Njeno mnenje oziroma bolj razmišljanje, je bilo, da s svojimi mislimi in znanjem lahko vplivamo tudi na delovanje možganov in posledično na delovanje organizma. Nekakšno samoučenje možganov, ki potem neodvisno od naše volje vplivajo na delovanje organizma. Na primer: če beremo ali se na kakšen drugačen način poučimo o določeni bolezni ali pa o njej veliko razmišljamo, potem to informacijo naši možgani izkoristijo in (v tem primeru negativno) vplivajo na fizično delovanje našega telesa.

Te paranormalne, telepataske, psihokinetične in ne vem še kakšne zadeve so res včasih malo grozljive (če verjameš). Dokler pa znanstveniki ne ugotovijo kaj je na stvari si lahko merimo IQ s podobnimi neumnostmi kot je tale: karte