Nadaljevanje… 

Po cenovnem presenečenju v trgovini se je vožnja mirno nadaljevala po zabasani Reški obvoznici do novo zgrajenega viadukta nad Bakrom in tam se je malo zapletlo. Na hitro, med vožnjo, sem se sama pri sebi odločila, da po tej cesti pa ne grem več naprej! Je prenevarno, vsaj zame, ki se običajno izogibam višinam nad 3 m. Kralj, ki takrat še ni vedel, da je kralj je mojo namero pravočasno prepoznal po zaviranju in prestavljanju v nižjo prestavo. Previdno in počasi mi je razlagal kako močno in s koliko betona so zgrajeni viadukti dokler se nismo pripeljali do »point of no return«: ustaviti ne moreš, ker so za tabo drugi avtomobili, za vožnjo proti Zagrebu je že prepozno, padala med obvezno avtomobilsko opremo nimamo, z zaprtimi očmi  ne morem vozit… O groza! Trda od strahu sem prevozila tistih nekaj groznih metrov in se odločila, da po tej poti nikoli več ne grem. Ne kot voznica niti ne kot sopotnica!  

Celotna situacija izgleda takole:

slika.jpg

Po tem manjšem zapletu je sledila običajna pot do mosta na otok kjer se po novem cestnino plača samo enkrat. Vsak, ki gre gor mora tudi dol. Torej plačaš dvojno že na začetku. Samo ne vem kako gre to s tistimi, ki gredo s Krka s trajektom na Lošinj vračajo pa se po drugi strani?  

Pot po Krku ni bila nič posebnega. Kvečjemu luknje so globlje za kakšen centimeter  od mojega zadnjega obiska. Na cilju smo se najprej pridno prijavili na recepciji avtokampa in se lotili novih zmag skupaj z drugim delom ekipe, ki je tja prispela malo pred nami. Prikolica in pripadajoča oprema je bila po zimskih vetrovih močno zaprašena, kar je pomenilo: čiščenje vsega od vrha do tal. In tega »vsega« je bilo res veliko.  Utrujeni od potovanja in celodnevnega dela smo hoteli zvečer popadati po posteljah pa se je ne vem kdo spomnil, da jih nimamo dovolj. Rešitev? Štiri osebe v prikolico, dva pa na blazine v baldahin. Stanje zjutraj: dve polomljeni osebi, vsaka v svojem avtu in štiri zmrznjene osebe – ena v baldahinu in tri v prikolici.  

Otrdelost smo si čez dan ozdravili s poležavanjem na soncu, z razmigavanjem z loparji za badminton in s popoldanskim lovom za kunami.  Živalski lov se je nadaljeval še cel naslednji dan a brezuspešno. Na hrvaškem evrov ne menjajo, ker jih nimajo za kaj zamenjati. Vse kune so pobegnile neznano kam. Še več! Odločili so se, da tudi menjalnic ne rabijo več in so jih zaprli – pozabili pa so na primerno obvestilo (bivšim) strankam: zaprto do konca slovenskih praznikov ali kaj podobnega.  

Sonce, knjige, križanke, karte in hladilnik smo dobro izkoristili in bi to počeli še naprej če ne bi bilo milijon razlogov, da gremo predčasno domov. Tem razlogom sem se močno a neuspešno upirala le iz enega razloga: zaradi kreme za sončenje, ki je nisem uporabila. V letu prvo izpostavljanje sončnim žarkom je nevarno, če se ne namažeš s primernim faktorjem. In sem se. Prvi dan, ko sem ležala na hrbtu in brala knjigo, drugi dan, ko sem na trebuh obrnjena reševala Sudoku in pri tem zaspala pa ne. Rezultat, ki se vidi še danes: spredaj belo zadaj rdeče. Kdo bi šel tak domov? Jaz že ne! No, na koncu je le prevladal razum oz. boleče noge. In smo spet šli. V obratni smeri kot prej opisano le bolj hitro.   

Doma smo se temeljito posvetili zdravstvenim težavam, oziroma se jim je posvetil zdravnik, ki je ugotovil, da noge bolijo zaradi predobre hrane. Glavo družine smo takoj okronali in od takrat naprej je kralj. Jaz kraljica pa se učim kuhati brez čebule, mesa in drugih nevarno dobrih sestavin. Stanovanje je čisto kot novo. V Jegermaister smo vrgli nove rastlinice to pa je tudi vse. Jutri vsi spočiti in polni energije začenjamo nov delovni teden.😀