Prazniki. V bistvu počitnice, saj nas upor proti okupatorju ne zanima, dokler ni okupacije našega stanovanja, pri prejšnjih okupacijah pa tako in tako ni nihče od nas sodeloval in nimamo kaj praznovati (mogoče bi bilo treba ta praznik ukiniti za take kot smo mi).  Prvi maj pa je itak praznik dela, torej se ne dela (Tudi ta praznik bi bilo mogoče dobro ukiniti za tiste, ki sploh nikoli ne delajo). In če se ne dela so to počitnice. Če pa je med temi prazničnimi dnevi še vikend, kolektivni dopust, še dva dni dopusta in še en vikend so to počitnice na kubik. Deset celih dni. Juuuupi. Načrt? Najprej bomo šli malo na morje, potem malo v šolo in pospravit stanovanje, na koncu pa še malo na Dolenjsko. Taki so bili načrti, ki pa so se malce pokvarili zaradi kraljevske bolezni kralja družine.

george_iv_of_the_united_kingdom.jpg

Po dolgem času sem si spet zaželela hrvaškega Krka  in celodnevnega lenarjenja na plaži. In smo šli. Direkt v kolono. Na avtocesto. Katastrofa. Očitno so si vsi zaželeli morja, eni slovenskega mi pa hrvaškega in DARS (ali kdorkoli že) na to tudi letos ni mislil, se mi zdi. No, na pobiranje cestnine in zbiranje ostalih prispevkov za stoletno gradnjo in popravljanje slovenskih avtocest so verjetno računali, na kaj drugega pa sigurno ne. Kralj, ki takrat še ni bil kralj in ga je samo bolela noga je bil potrpežljivo tiho. Še sreča. Verjetno zato, ker sem vozila in godrnjala jaz in se mu ni dalo debatirati o državnih zadevah.

Po uspešno, v povprečju po polžje, prevoženih 55,8 km do Postojne se je vožnja nadaljevala po »pojoči« cesti do Pivke. Zakaj »pojoča«? Od osamosvojitve Slovenije naprej cesta »poje«. Verjetno od sreče in veselja. Avtomobilske gume garantirano niso razlog za »petje«, ker smo stvar v preteklih letih preverili z različnimi tipi gum, bolj ali manj napolnjenimi zračnicami, različnimi tipi avtomobilov, različnimi vozniki, v različnih letnih časih in vremenskih razmerah. Vsi testi so dali enak rezultat: ni kriv avto ampak cesta. Poje! Če koga moti naj da na glas avtoradio ali pa slušalke v ušesa.

Veselo potovanje se je nadaljevalo po kozji stezi čez Knežak kjer lahko pelješ tudi 90 km/h (kot na avtocesti) pod pogojem,  da imajo tvoji sopotniki dober želodec. Moji ga niso imeli in temu primerno hitro smo se z dobro znanim vonjem po gnilih jajcih pripeljali do Ilirske Bistrice. Pa da ne bi kdo mislil, da smo v avtu prdeli. Ne! Tik pred Ilirsko Bistrico je za hribom domovanje velikana, ki ga že več let napihuje, ker vsakič za veliko noč poje preveč jajc. Ali pa je tam smetišče? Kdo ve? Mi se s tem ne obremenjujemo več, odkar smo s podobnim preverjanjem kot je prej omenjeni test za »pojočo cesto« (različni avtomobili, različne kombinacije potnikov…) ugotovili, da nihče od sopotnikov nikoli in res nikoli ni v avtu spuščal smrdljivih plinov. Ko peljemo mimo, enostavno zadelamo vse luknje v avtu in ne dihamo nekaj kilometrov. 

Od Ilirske Bistrice do Jelšan je šlo hitro. Tudi na hrvaško stran meje smo se mimo slovenskih in hrvaških zdolgočasenih carinikov dokaj hitro premaknili. In glej, namesto razdrapane ceste, ki smo je bili navajeni iz prejšnjih let smo zapeljali na novo lepo avtocesto, ki so nam jo zgradili. Nam turistom. Za pet »lanskih« HRKov smo se hitro pripeljali do Reke in hop še v Konzum po hrano. Po enourni blodnji po Konzumu in polnem vozičku »futra« pa še eno presenečenje. Račun. Ne visok ampak presenetljivo nizek. Očitno imam problem z »lanskimi« tolarji, hm,  ali pa z »letošnjimi« evri, hmm ali pa mogoče s plačo, hmmm, ali pa mogoče z računanjem in spominom, hmmmm, ali pa mogoče s poročili na TV kjer pravijo, da v Sloveniji po uvedbi evra cene niso bistveno spremenjene, hmmmmm, ali pa mogoče z Mercatorjem? Kdo ve?

Nadaljevanje sledi…