1. Teden: Doma

  • On: A veš, da sem ‘mel don’s nesrečo?
  • Ona: Kakšno nesrečo?
  • On: Ja z avtom.
  • Ona: Kje?
  • On: Pred sosednjim blokom. Ni b’lo n’č hud’ga. Ženska je klepetala v avtu in me sploh ni vid’la. Dve mladi frklji sta b’li v avtu. S parkirišča mi je zapeljala direkt’ v vrata. Jaz sem zavijal v našo ul’co, ona pa naravnost vame. Pa ravn’ zdej k’ s’m ga hotu prodat.
  • Ona: Ja in kaj boš zdej?
  • On: Ja poprav’t ga mor’m.
  • Ona: A se sploh splača?
  • On: Ja sej je b’la ona kriva, zavarovaln’ca mora ‘krit’ stroške. Bolj mi gre na jetra to, da mor’m še zarad’ tega okrog skakat’, k’ da ne bi ‘mel kej bolj pametnega za počet.

2. Teden: Avto popravljen

3. Teden: Avto prodan

4. Teden: Avto pozabljen za vedno

5. Teden: V (drugem) avtu na poti proti domu

  • Ona: Kakšen dren. Tole je pa hujš’ kot med tednom.
  • On: Verjetno je b’la nesreča.
  • Ona: Ja. Policaji so.
  • On: A zaradi take malenkosti stojijo sred’ ceste? Pa še policijo so klical’, sej ne morem verjet’.
  • Ona: Po mojem zato, da potem nimajo težav s kakšnimi neumnimi tožbami na sodišču.
  • On: A ti bi za tole klicala policijo?
  • Ona: Ne. Verjetno bi klicala tebe.

6. Teden: Doma

  • Ona: En kup pošte ‘maš na mizi…
  • On: (bere pošto) Pa kaj je tole? Kakšnih 300 evrov, pa kaj bi zdej ta rad? Sej ima vse plačano. Je…#*?! (preklinja), a’ so vsi zmešani al’ kaj? Kje ‘mam telefon?
  • Ona: Kaj je spet?
  • On: “#$&##?*(/%$ (preklinja)
  • On: (telefonira)
  • Ona: Kaj piše?
  • On: Prekleta banda, te zavarovaln’ce bom dal enkrat v cajtnge al’ pa na TV. “#$&##?*(/%$ (spet preklinja)
  • Ona: A’ mi lahko poveš kaj je?
  • On: Zavarovaln’ca je plačala samo pol stroškov in zdej hoče mehanik še 300 evrov.
  • Ona: Kakšna zavarovalnica?
  • On: Ja zavarovaln’ca.
  • Ona: Ja pa kaj ma zavarovaln’ca z mehanikom?
  • On: Ja oni so plačal’ popravilo. Oziroma ga niso.
  • Ona: A si kombi dal poprav’t?
  • On: Pa kaj je s tabo? Kakšen kombi? Kombi sem sam plačal. (spet preklinja)
  • Ona: Še zdej n’č ne razumem.
  • On: Una kokoš se mi je v vrata od Seata zabila, a’ se ne spomn’š? Sej sem ti povedal!
  • Ona: Aja.
  • On: N’č aja. 300 evrov.
  • Ona: Šit!

Naslednji dan zjutraj: Klic v službo

  • Ona: Prosim.
  • On: Živjo. Sam tol’k da ti povem. Sem klical zavarovalnico in so mi povedal, da je njim baba napletla zgodbo, da sva b’la oba kriva. Zato so plačal’ samo polovico.
  • Ona: Kako? A to si lahko kar ‘zmišljujejo?
  • On: Očitno.
  • Ona: In kaj zdaj?
  • On: Ja, n’č. Pritožbo moram napisat potem jo pa njihova komisija obravnava. Vsakih pet tednov se zberejo.
  • Ona: A potem ni treba plačat’?
  • On: Ne vem. Bom še mehanika poklicu. Adijo.

Popoldan doma

  • On: Mehaniku bo treba plačat’ tisto popravilo. Ni druge izbire, ker me bo drugač’ tožu. Tista zavarovalniška komisija ponavadi ne upošteva pritožb.
  • Ona: Pa naj mehanik toži zavarovalnico.
  • On: Zavarovaln’ca mu je naknadno poslala papirje v katerih piše, da krijejo samo polovico stroškov.
  • Ona: Kako sta oba kriva, če se je ona v tebe zaletela?
  • On: Baje je rekla, da mi je pes po avtu skakal in da nisem dal žmigovca. Sam to mi ni jasn’ kako je vid’la psa pa žmigovc, avta pa ne.
  • Ona: A’ to pomen’ da je treba pol’cijo klicat vsakič ko se zgodi nesreča?
  • On: Ja verjtn’. Da ‘maš vsaj priče…