Takole je minil dan v Londri:

Takoj po kraljevskem zajtrku sem se s kočijo odpeljela v park  kjer sem se malo sprehodila in nahranila živali v parku…

Sledile so jutranje obveznosti: najprej v cerkev, potem pa domov napisat novoletne voščilnice…

Medtem so zvesti služabniki poskrbeli za mojo varnost in za zmanjšanje kriminala v mestu…

Mojster Vincent me je učil slikanja, potem pa sva šla na ogled slik v muzej ter na kratek obisk Downing streeta…

Ura je bila že ena in nujno sem potrebovala nekaj malenkosti za večerno zabavo:

 mimogrede sem kupila tudi nekaj darilc za otroke…

Zvečer sem se z limuzino odpeljala v gledališče in se na hitro odločila, da bomo letos smučali v Sloveniji…

Po predstavi je sledila zabava, kjer nam je pel Robbie, pogovarjali pa smo se predvsem o filmih…

Doma sem nahranila še ribe v akvariju potem pa hop v posteljo…. 

In kako je bilo v resnici? Super fino in zelo naporno. Oxford street je predolg za štiri “babnce” .

Že tri dni rišem in narisano mečem v koš za smeti.  Akvarij, ki sem ga želela naslikati z akrilnimi barvami je bil čista polomija.  Že skica je bila grozljiva, barve pa sem tako napackala, da bi še dojenček lepše naredil. Morska zvezda ja bila taka kakor da bi črve zvezal v peterokrako, ribe so bile podobne polomljenim keramičnim ploščicam, rastline pa kot s kakega planeta  iz znanstveno fantastičnih filmov.

Sledil je poskus risanja čebule z navadnimi barvicami. Grozljivka. Cel dan sem nesrečna buljila v eno samo čebulo in vsaka črta, ki sem jo narisala je bil projekt zase. Nariši črto, porediraj. Stokrat. Potem pa še barvice. V najmanj stotih odtenkih, ki so mi na razpolago nikakor nisem mogla najti tistega, ki bi ustrezal barvi čebule.  Drugič si zagotovo za risanje izberem rdečo čebulo, ker ti rjavi odtenki ubijajo. Vsi so isti.

Naslednji projekt so bili Lada piškoti.  Elipsa levo, elipsa desno, široka elipsa, ozka elipsa. Do barvic niti nisem prišla. Piškote sem pojedla. Čečkarije pa zabrisala v kanto.

Dva zajca – igrači, ki jih ima M. na polici sta res luškana. In sem ju celo uspela narisati ter na pol pobarvati. Ampak sem naredila napako, ker sem uporabila vodotopne barvice.  Suhe barvice niso več dobro prekrile podlage in sledilo je čečkanje po zajcih “kar tako”. Nesrečnika zdaj čakata, da ju prerišem ali pa vržem v smeti. Se še nisem odločila.

Danes pa je bil končno dober dan.  Z navadnimi svinčniki sem narisala plišastega medvedka. Sicer je spet trajalo cel popoldan ampak vaja dela mojstra. Se bom že še naučila.

A ni lep? Meni je zelo všeč.

… ko se pečejo kolački za praznične priložnosti z najkrajšim rokom trajanja (ker ponavadi v trenutku izginejo):

 Biskvit:

• 4 rumenjaki
• 1 jogurtov lonček sladkorja
• 1 jog. lonček mleka
• 1 jog. lonček moke
• 1/2 jog. lončka olja
• 1 pecilni prašek
• 2 žlici kakava
• 2 naribana jabolka

Peci 30 minut na 150°C.

Iz beljakov in 5 žlic sladkorja stepi sneg. Ko je biskvit pečen ga premaži s snegom in še pet do deset minut peci v pečici (da sneg porumeni). Hladen biskvit prelij s čokolado, ohladi in nareži.

Ne vem kako se uradno reče temu pecivu. Pri nas mu rečemo “ljubimka” – po Ljubimki, ki nam je v mladih letih pekla takšne in drugačne dobrote ter nas za povrh še prenašala, ko smo se v mladih letih zabavali pri njih doma. Res lepi in sladki spomini. In take želim tudi vam čez “n” let!

Vsak, ki si želi malo bolj resno ukvarjati z risanjem si mora, če se le da, urediti primeren prostor samo za ta namen. Risanje na mizi v kuhinji ali v dnevni sobi se pri meni ni obneslo. V času kosila je bilo malo nerodno stlačiti vso hrano in krožnike na pol kvadratnega metra, da bi za pet minut (v tem času namreč pojemo kosilo) pospravljala vse risarske pripomočke se mi pa tudi ni ljubilo. Risanje na klubski mizi v dnevni sobi je bilo neudobno, saj sem morala sedeti na tleh. Sploh pa sem to prakso ukinila potem, ko mi je mož pojedel na pol narisano tihožitje.

Lotili smo se male prenove stanovanja: jaz sem si priborila pisalno mizo v spalnici in knjižne police v dnevni sobi, veliko sedežno garnituro je dobila Babika,  mož pa je dobil novo mizo in sedežno na kateri lahko tudi spi, kadar “me boli glava”.  Vse barvice, šilčke, radirke, ravnila, papirje, vatke, lepilne trakove, premaze, čopiče ter ostale predmete, ki sem jih kdaj nujno rabila, kupila in potem nanje pozabila sem lepo zložila po predalih in sreča bi bila skoraj popolna, če mi ne bi manjkala še luč. Tudi to zadevico sem zdaj že uredila, za povrh pa sem za rojstni dan dobila še slikarsko stojalo.  Za konec, sem s stene še snela veliko sliko in na njeno mesto lastnoročno pritrdila veliko plutovinasto tablo (še niti enkrat ni padla dol in stoji naravnost ) .  Sedaj moj mini “risarski atelje” potrpežljivo čaka na boljše čase – to je, da bom imela čas in voljo ter ga začela uporabljati. Izgleda pa takole:

Nimam ravno veliko prostora, je pa vsaj vse kar potrebujem na enem mestu, pri roki in ne moti nikogar – niti mene. 

Še nikdar nisem štirikrat zapored skoraj brcnila jurčka, včeraj pa je končno prišel ta srečen dan. Dokaz je spodaj. In res sem jih sama našla – imam pričo!

Zgornja dva sta visoka 12 cm

Pri WordPressu pa čas res hitro mineva (glej označeno z rumeno). Komentar sem pisala pred nekaj minutami. Ali pa sem to v resnici pisala pred enim letom? Me že malo spomin zapušča.

Tri dni sem se potepala po Italiji. Videla pa bolj malo, ker na žalost nisem bila na počitnicah. Ampak vseeno, poročilo je tukaj:

Skoraj šest ur sem se vozila do turističnega mesta Riva del Garda na severnem delu Gardskega jezera in vse kar lahko povem je to, da je jezero res tam, ker sem ga med vožnjo celo za pet sekund videla. Hotel je bil lep in celo bazen imajo. Sem ga “zavohala”. 

Gostitelji so nas peljali v vinsko klet, ki ni bila klet in nam razložili kako izdelujejo šampanjec ter nam za pokušino ponudili tudi olivno olje. Potem pa smo si do konca napolnili trebuhe v bližnjem mestecu Nago. Mnjam, mnjam. Odlično je bilo. 

Za temi zidovi verjetno še danes pomivajo posodo za nami.

Ko sem se vračala v Ljubljano sem si privoščila še kratek ogled Verone. Kaj sem videla, moram še preveriti na internetu, lahko pa mi vi malo pomagate pri naslavljanju slik. Vse ostalo so bile naporne službene zadeve…

         Most Scaligero                            Arena                               Eni znajo slikati…      

        Domiselni berači                           Kip                                  Palača

   So nekoga pokopali…       Julija                               ZOO izložba

In vtisi? Bilo je naporno. Vožnja mimo Benetk je nočna mora. Čudno, da sem uspela videti samo eno manjšo prometno nesrečo. Gardsko jezero bi bilo potrebno preveriti med poletnimi počitnicami. V Verono pa moram nujno še enkrat. Ljudje so povsod izredno prijazni in dobro kuhajo

Ozkolistni trpotec nabiramo med cvetenjem od aprila do oktobra. Rastlina je trajnica,  raste po travnikih in ob poteh ter je ni težko najti. Uporabni so nadzemni deli, suličasti listi in cvetovi, ki jih čim hitreje posušimo sicer počrnijo. Učinkovine v ozkolistnem trpotcu so glikozidi, sluz, klorogenska kislina, ursolna kislina ter kremenčeva kislina. Na sluznici zgornjega dela dihalnih poti naredijo tanko oblogo, ki sluznico ščiti pred draženjem. Učinkovine imajo tudi blago protimikrobno delovanje. 

Največkrat ga uporabljamo pri težavah z dihali: za pomirjanje dražečega kašlja, za zdravljenje bronhitisa, prehlada ter pri vnetjih grla in žrela.  Je tudi blago sredstvo za izkašljevanje. Ker je blag adstringent ga uporabimo za celjenje ran in pri pikih žuželk. Uporablja se tudi pri vnetem sečnem mehurju saj ima zaradi kalija diuretičen učinek. Pospešuje presnovo, čisti kri  ter pomaga tudi pri boleznih želodca, driski in hemeroidih.

Iz trpotca si pripravimo čaj, ki ga pijemo trikrat na dan: dve žlički zdrobljenih posušenih listov  prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati 10 minut.  Za zdravljenje ran in pikov žuželk pa si pripravimo obkladek iz svežih zmečkanih listov.

Tale Googlov kalkulator je pa res fajn:

• Če na primer želim vedeti kako velika sem v ZDA, v Googlov iskalnik vpišem: “160 cm in feet” in dobim rezultat: “160 centimeters = 5.24934383 feet”
• Če na primer želim vedeti kako težka sem v ZDA, v isti iskalnik vpišem: “60 kg in pounds” in dobim rezultat: “TOO MUCH”
• Potem se malo potolažim tukaj: Your weight on other worlds in se odločim, da nikoli ne bom šla na Jupiter.
• Nato me zanima kaj in koliko časa moram kaj početi, da se bi “too much” ob naslednjem preverjanju spremenil v “your weight is perfect”. To preverim tukaj: Activity calorie calculator in ugotovim, da se bom morala začeti ukvarjati z ekstremnim likanjem  namesto z navadnim, če hočem shujšati.

Ostale Googlove dobrote poleg kalkulatorja so  v Google Help Centru.