Včeraj sem na televiziji gledala oddajo o psihokinezi in sem začela razmišljati o raznih drobnih čarovniških zadevah, ki se mi dogajajo. Te sicer nimajo nobene veze s premikanjem predmetov, ukrivljanjem ter lomljenjem žlic ampak so vseeno tako čudne, da se včasih vprašam: “kaj pa če je vse res?”. Kaj če lahko nezavedno s svojimi možgani vplivamo na dogodke?
Pred leti sem se z avtom peljala na obisk k mami in pred mano je vozil tovornjak v lasti nekega gledališča, vsaj tako je pisalo na nalepki. Ko sem na križišču, pri rdeči luči, stala za njim, sem za hip pomislilila: “kaj če se med vožnjo odprejo zadnja vrata tovornjaka in ven popadajo stvari, ki jih ima naložene?” Zaradi tega “kaj če” sem previdno povečala varnostno razdaljo, da ne bi slučajno padel tovor na moj avto. Še pred naslednjim semaforjem so se zadnja vrata tovornjaka dejansko odprla. Sicer ni nič padlo ven, vsaj ne name, ampak je bila zadeva dovolj čudna, da se je še danes spominjam.
Podobna zadeva je s klicanjem prijateljice po telefonu. Redno se je dogajalo, da sem jo poklicala, nekaj trenutkov po tem, ko se je ona z možem pogovarjala o tem, da me mora poklicati. S tem telefoniranjem sem si pridobila naziv: “Čarovnica”.
Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste se na lepem spomnili neke osebe iz svoje preteklosti? Osebe, ki je že res dolgo niste videli? In ste jo potem še isti dan srečali? Meni se je to zgodilo vsaj trikrat.
Zanimiva je bila tudi teorija starejše gospe, ki sem jo enkrat srečala v bolnici. Obe bolni, vsaka v svoji bolniški postelji sva razpravljali o tem zakaj ljudje zbolimo. Njeno mnenje oziroma bolj razmišljanje, je bilo, da s svojimi mislimi in znanjem lahko vplivamo tudi na delovanje možganov in posledično na delovanje organizma. Nekakšno samoučenje možganov, ki potem neodvisno od naše volje vplivajo na delovanje organizma. Na primer: če beremo ali se na kakšen drugačen način poučimo o določeni bolezni ali pa o njej veliko razmišljamo, potem to informacijo naši možgani izkoristijo in (v tem primeru negativno) vplivajo na fizično delovanje našega telesa.
Te paranormalne, telepataske, psihokinetične in ne vem še kakšne zadeve so res včasih malo grozljive (če verjameš). Dokler pa znanstveniki ne ugotovijo kaj je na stvari si lahko merimo IQ s podobnimi neumnostmi kot je tale: karte

junij 2, 2007 at 4:50 popoldan
To se mi vedno dogaja. A je to v domeni našega šestega čuta oziroma intuicije. Tako da sem navajena na to.
Nazadnje se mi je zgodilo, da sem se peljala po Dunajski in ob eni avtobusni postaji pomislila na starega frenda, ki ga nisem videla sto let in se vprašala, kako neki zgleda,… ko sem pogledala na avtobusno postajo in ga tam zagledala. Zanimivo pa je bilo to, da je bila ta postaja nekje tri stran od tiste, kjer živi. Prav nasmehnila sem se.
Isti dan sem dobila mail od kolega iz tujine, na katerega sem pomislila med sprehodom prej in se vprašala, če mi kaj pisal zdaj, ko je odšel v tujino, saj je minilo že par dni od slovesa.
To so prijetne reči, ki mi vedno polepšajo dan. Se pa dogajajo ljudem, ki so dovzetni za dogajanje okrog sebe in zelo čutni.
junij 3, 2007 at 7:32 popoldan
Očitno je tudi v meni nekaj “čarovniškega”. To da srečavam ljudi, na katere sem mislila pol ure nazaj, mi je že čisto normalno, bolj me prestrašijo raznorazne sanje in dogodki, ki so naslednji dan z njimi povezani. Se mi zdi, da se večina ljudi s tem niti ne ubada prav veliko, zato o teh zadevah raje ne govorim. Da ne izpadem “čudna”.
junij 3, 2007 at 7:58 popoldan
Še dobro, da je čas zažiganja čarovnic na grmadah mimo. Takrat bi bila o tem raje tiho. Vsa ta dogajanja so slučajna! Ali pa ne? Hmmm?
junij 3, 2007 at 8:36 popoldan
Mislim, da se raje tolažimo s temu, da je vse skupaj slučajno, ker bi nas preveč prestrašilo, ko bi ugotovili, da ni.
junij 6, 2007 at 4:38 popoldan
Hmmm…imam kar nekaj izkušenj, od omenjenega srečevanja ljudi, na katere sem pomislila le nekaj trenutkov prej, do deja-vue pripetljajev, enkrat oziroma dvakrat sem videla duhca (no, če je bil res ali ne, še danes nisem povsem ziher, a ustrašila sem se tako zelo, da je vse po tleh letelo:). Poskusila sem že s premikanjem kozarca z močjo misli, a mi ni uspelo…še ne…bom na kak deževen dan spet poskusila:)
junij 6, 2007 at 4:49 popoldan
Kozarci v naši kuhinji čudežno izginjajo. Sami od sebe pa nihče ne misli na njih. Sigurno ima pes čarovniške sposobnosti, da jih s pomočjo misli spravi neznano kam
.
Enkrat sva se z mlajšo sestro po navodilih iz knjige hipnotizirali. Nič ni uspelo (vsaj ne da bi vedeli). Še danes se smejiva na ta račun.
junij 7, 2007 at 7:44 popoldan
Saj to je to…sploh ne vesta…ko pa bo zazvonil zvonec, bosta začeli obe lajati:)
junij 7, 2007 at 9:28 popoldan
januar 30, 2008 at 5:54 popoldan
ej to ni mogoče kdo si je zmisl tisto(čarovnijo)o kartah.ti to ti je scensku.
julij 29, 2008 at 8:27 popoldan
daa best..!!
oktober 20, 2008 at 6:59 popoldan
telepatija, telekineza in empatija nimata nobene povezave s čarovništvom!
november 7, 2008 at 1:47 popoldan
Priporocam da si ogledate dokumentarec The Secret…to nima veze s carovnistvom ampak vesoljem…tisto kar cutis in tisto o cemer najbolj pogosto razmisljas, se ponavadi zgodi…ce ti vedno razmisljaj o tem naprimer kako si bolan kako te vse boli, si vedno bolj bolan…ce vedno razmisljaj o tem kako slabo je tvoje financno stanje, se stanje vedno slabsa nikoli boljsa…vse je odvisno kako zacnemo svoj dan…ce ti zjutraj ustanes in si ze dolocis da danes bo slab dan, in da gre vse narobe, bo to u resnici tko..ker s svojimi mislimi vesolju sporocate da je to tako…skratka dokumentarec the Secret vam bo povedal vec o tem…toliko z moje strani…;) ciaoo
januar 16, 2009 at 8:58 popoldan
a mislte da res obstaja neka magija..al čarovništvo..men je to mal nenavadno/nemogoče nevem no…čeprov ta starejše ženske pravjo da to obstaja..smo da ne vrjememo v te stvari tko kot so včasih ..zato se tud ne pojavljajo te “čarovnije” doskrat….